• Neekanoka

Jutra

Zbudim se. Ne, ker bi me zbudil zvok ptičjega petja ali rožnato obarvani hribi, ki se jih vidi skozi spalnično okno. O, ne. Tole ni mjuzikl "Moje pesmi, moje sanje" in jaz ne pričnem svojih juter kot Marija, pojoč na travniku in brez skrbi v srcu. Moje jutro se prične nekako takole.

Nekaj je narobe. Odprem eno oko. Zaprem. Odprem drugo. Ok, tišina. Mogoče sem oglušela, ali pa mali še spi. Odprem obe očesi. U, fak. Nekaj je mokro. O, ne. Z rokami potipam pod seboj. Celotna rjuha pod mojimi prsmi in trebuhom je premočena. Pa zakaj nooo? Vložki za joške so mi čez noč spustili. Tako ljubkovalno rečem blazinicam za dojenje, ki ponavadi vpijajo moje mleko. In ker imam tudi precej slabe "ventile", mi ponoči vse premoči in znajdem se v luž'ci mleka. Žur. Po tihem se odplazim v kopalnico, da ne zbudim otrok in si zamenjam pižamo in blazinice ter vzamem brisačo za podložitev na mokrem delu jogija. Vas je zmotil del, kjer piše "otrok", ne? Mene tudi. Jap, oba spita pri naju. Zarja med nama, bejbi Lev v svoji obposteljni zibki. Tako je trenutno najlažje. Ne vem točno komu, ampak ok.


Spomnim se, da bi lahko, ko sem že v kopalnici, odšetala še do pralnice in zamenjala žehto ter premetala vse skupaj iz sušilca in v sušilec. Pa gremo. V preži gorske pume, ki zalezuje svoj plen, se odplazim do pralnice in skoraj neslišno postorim nujno. Spotoma še zložim dve majci od miljontih in se nasmehnem. Temu mame rečemo "meditacija". Če kdo bere kako bloggerko, ki razlaga, da zjutraj meditira, vam lahko zadevo preprosto pojasnim - laže. V resnici se baše s čokolado, da ji je otroci ne bi vzeli zjutraj, ko se zbudijo in vase hitro meče zajtrk, medtem, ko z eno nogo zlaga perilo, z drugo kuha kavo (edina dovoljena droga, yas!) in dela prav to, kar sem jaz počela zdajle - zlaga in premetava perilo. The jig is up! Napnem ušesa, iz spalnice se še vedno sliši spokojno drnjohanje(Lev) in smrčanje v duetu (Zarja in Jan). Ok, še imam čas.


Hitro se odtihotapim v kuhinjo in si z eno roko pripravim zajtrk (vnaprej pripravljeni trgovinski kosmiči in jogurt, vsako jutro, koga slepimo? Saj ni časa za kaj drugega) in z drugo roko pritrdim vse male delčke prsne črpalke. Nato se vsedem za mizo, si na slušalke naštimam najljubšo nadaljevanko trenutno (The good fight!) in si na joško prislonim električno pumpo in pričnem jesti zajtrk. V tem položaju si precej kompromitiran. Iz njega se ne moreš rešiti prej kot v pol minute. Houdini, izzivam te, podri moj rekord, če znaš. Ko se čez dobrih pet minut za mano oglasi zaspani jokavi glasek: "Mami?" se obrnem in zagledam velike modre učke moje triletnice, ki presenečeno strmi v svojo mamo, priklopljeno na mašino, ki dela zvoke bolane krave v umiranju, usta nabasana s kosmiči, na nadaljevanki ravno najbolj napet del in uspe mi izdaviti le grgrajoč zvok, preden skušam v hipu vstati, pozabim, da sem priklopljena na črpalko, ki jo seveda z glasnim treskom potegnem za seboj (hvala bogu, da so vsaj slušalke brezžične), da mi pristane na nogi in nedvomno zbudi Leva v sosednji sobi, žlica pade v jogurt, ki brizgne po telefonu (oh, cmon!) jaz pa skočim k Zarji, kot da je v smrtni nevarnosti in jo živčno vprašam:"Kaj je? Si ok?"

Pogleda me zmedeno in reče:"Mami, a lahko kaleda?" (Prevod iz zarščine: Mami, ali lahko sladoled?)

Objamem jo in ji zlajnano zdrdram nekaj o zdravju in sladoledu po kosilu, nato pa že zaslišim predirljiv jok iz spalnice. In jutro se lahko zares prične. Ah, Marija. Nisi vedla, kako lepo se maš na hribih.





  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon

© 2023 by Design for Life.

Proudly created with Wix.com