• Neekanoka

Jutra so moja, dan je vaš

Danes bom dregnila v temo sebičnosti pri nas, mamah.

Vsi veste, da imam otroke. Dva. Majhna. Večino časa zelo luškana, ampak kot mogvaji, tudi ona dva kdaj pokažeta svoja gremlinovska alter ega. Veste, da jih imam tudi zato, ker sem že blazno tečna s temo o materinstvu in o tem kar ne neham pisati, ker -hej- bodimo realni, poglejmo resnici v oči, nimam o ničemer drugem za pisati trenutno. Razen, če želite izvedeti iz kje poganja novi list moja monstera Gertruda, ali kako je filodendrom Percival Srebrni skoraj fasal plesen. Kako sem uspela odstraniti pajčevino z najvišjega dela mansarde. Ne? Se mi je zdelo. Torej, o sebičnosti. Ko sem rodila Leva, sem si rekla:"Ok, Nika. Zmoreš to. Veš kako gre. Pri Zarji si se naučila, kako primeš in preprimeš otroka, da ga ne polomiš. Ja, jaz sem ena od tistih mam, ki ji je glava (nedonošenega!) novorojenčka omahnila tko like v prvih treh dneh. Judge me, Karen! Judgy wudgy was a bear. In naučila sem se, kako dojenčka nahranit, kako bedet večino noči, vem, kaj me čaka prve mesece, vem, da zaradi narave Janovega dela ne morem računati, da se bomo držali nekega plana. Vsaj ne dolgoročnega. Pa kaj. Sem bila vedno improvizator. Znam to. Zmorem to. Ju got dis mama. Kok sem se motla. Ne me narobe razumeti, Lev je najbolj zadovoljen in priden dojenček na svetu. Ima okrogla hrček lička in iskrive očke ter nasmešek, ki bo osvajal ženska srca (mamino je bilo že prvo). Večino časa je zadovoljen, če sem jaz mirna, če ga imam v naročju, ali pa če dopoldne vozičkava, da potem zadovoljno prede in se slini popoldan v mojem naročju.

In na začetku (prvi mesec) nam je šlo super. Zaradi karantene je bil moj doma, skupaj smo se cartali. Res je, da sva se midva skoraj pobila, ker, roko na srce, imava rada svoj mir in to, da hodiva v službo za naju pomeni tudi oddih od drug drugega ter otrok. Zdaj me bo kaka mama spet linčala, ampak ja, zdravo starševstvo pomeni tudi to, da si kdaj vzameš čas zase! In to je poanta mojega posta. Do katere pridem kmalu, obljubim. Po tistem honeymoon obdobju prvega meseca, je pomoč zunanjega sveta počaaasi usahnila. Pri Zarji so me vsi razvajali do vsaj 2. meseca, kuhali, pospravljali. Pri Levu je šlo to nekako do 3. tedna. Roko na srce, ne zamerim jim. Bil je čas karantene in Zarja je bila ves čas doma. Kar je pomenilo, da pomoč meni pomeni, da jo vzamejo za nekaj časa, kar zmatra še tako vzdržljive babice in dedke, tetke in strice.

Tako smo se znašli sami. In jaz sem imela občutek, da moram sfurati vse. Seveda, more nekdo narediti kosilo. A daj no, tiste makarone in polivko boš pa že zakuhala. Pa pospravit je treba. Sej je sam en kupček perila vsak dan za zložit(lažem, gora je, mount Washmore), sej je samo pult za pospravit (gore in gore posode, sumim, da imamo kakšne ilegalce, ki se skrivajo v omarah in skrivaj pustijo gore posode), sej je sam malo za skup dat Zarjine igrače (ta otrok ma preveč igrač! OMG, kako smo akumulirali to goro plastičnega šita. Niti niso tiste fancy lesene igrače, ki jih imajo influecerji, o, ne.). No in tako naprej. Naneslo je tako, da sem cel dan delala ko zmešana, zraven me je matral križ, ker seveeeeda imam ogromno diastazo rektusov, ki ne podpira mojega hrbta in imam trebuh kot 6 mesecev noseča ženska (Zarja me stalno sprašuje, če imam še kakšnega bratca v buščku) in kar naenkrat sem ugotovila, da sem totalno izgorela.


*na sliki jutranji mount Washmore osebno Dobila sem migreno. Tako orto migreno. Če je normalna migrena italijanski gangster, je bila moja najhujši mafiozo vseh. Najhuje je, da sem se sesedla in nisem mogla vstati, ne govoriti, imela sem meglo okoli misli. In skoraj sem izgubila mleko.

Prestrašilo me je. In obljubila sem si, da bom postala malo bolj sebična. Naj posoda ostane, briga me. Naj se smeti usmradijo, briga me. Perilo? Ha! V stroj in ven ga še spravim, ostalo pa si poiščite direktno ven iz posode. Kdo rabi omare.

Lačen otrok? Kle maš plazma keks. Kakšno narezano sadje? Olup banano al pa vzemi jabolko, sej veš kje je. Kosilo? Dostava na dom. Potem sem ugotovila, da to tudi ne gre in moja mama, god bless her, se je spomnila najboljšega darila ob rojstvu, kar jih človek lahko dobi. Najela nam je čistilko. Omajgad! Vredno vsega dnarja. Končno sem lahko zadihala in kočno sem dobila pomoč, ki sem jo rabila.


In pred kratkim sem odkrila najboljši del dneva. 4 zjutraj. Hja, eni boste rekli, da sem nora. Ampak to je edini del dneva, ko imam absoluten mir, da počnem, kar želim.

Lev me zbudi za jutranji podoj in lepo se pocrkljava in on zaspi nazaj. Jaz pa si izčrpam preostalo mleko, ga shranim za zvečer.


Tule še en trik, pri mojem pali, lahko da bo tudi pri vašem- vsako jutro si odvečno mleko izčrpam in shranim v hladilnik. Zvečer mu po dojenju dam še 100 ml tega mleka po flaški in tamali spi kot top vsaj 5 ur).


In jaz imam mir. Zunaj pričenjajo žvrgoleti ptički, jutranja zarja obarva nebo, grem pod tuš in gledam srnice, ki prihajajo obrezovat moje vrtnice na spodnjem vrtu. Ah, ja. Lajf je gut.

In včasih moramo poskrbeti najprej zase. Ker se nam drugače lahko zmeša. In potem iz tega ne bo nič. Torej, od zdaj naprej 1x na dan, za urco in pol, sebično počnem točno tisto, kar mi paše. Mislim, da si bom danes celo privoščila lakiranje nohtov. HA!


*sam pogledam skozi okno na vrt, pa sem ok

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon

© 2023 by Design for Life.

Proudly created with Wix.com