• Neekanoka

MOJA PORODNA ZGODBA - Rojstvo malega velikega Leva


Tresla se je zemlja, zapadle so prve debele snežinke v Ljubljani, svet je obmiroval zaradi pandemije virusa in rodil se je Lev.

Vse se je začelo s prezgodnjimi lažnimi popadki okoli 26. tedna. Moja ginekologinja je sumila, da zna naš Lev pokukati na svet malce bolj zgodaj, ko sem ji na rednem pregledu potožila, da me že občasno začenja ščipati v trebuhu. Ker sem kot vsaka moderna mati zadevo temeljito pregooglala (ne počnite tega, resno) sem bila ustrezno paranoična, da bom rodila že kar čez dva dni nekje v enem šoping centru ali pa nekje na LJ obvoznici med prometno konico, ko se bom iz agencije vozila domov, me je ona seveda pomirila in mi povedala, da to še ne pomeni bližajočega rojstva, ampak da pa naj se pazim. Pošalila se je: "Dajmo ga notri zadržat vsaaaj še do 30. tedna, ok?" Takrat so namreč otročki po večini dovolj razviti, da ne rabijo posebne nege, pljučka delujejo itd. Ok. Zmoreš to, Nika. Sam ne mrdaj! Huh, lažje reči, kot prisiliti deloholika, naj miruje in počiva. Kajne? V službi sem sporočila, da bom najbrž morala upočasniti delo in se porodniške morda lotiti malce prej, doma sem poskušala izpreči s pomočjo mojih zlatih staršev, ki sta za ta čas začasno izmenično jemala naše kužke k sebi "na počitnice" in mojih skoraj priženjenih staršev in svakinj v spodnjem nadstropju, ki so mi priskočili na pomoč, če sem kaj potrebovala. Vsem še enkrat hvala, ne vem kako bi se vse drugače izteklo. Tako sem do 30. tedna pazila in se kotalila po svetu še malce previdneje kot sicer. Ko sem na ginekološkem pregledu v 30. tednu od ginekologinje slišala super novico, da je otroček velik in zdrav. Juhu! Seveda sem v naslednjih dneh novico proslavila z letanjem po hiši, pripravljanjem stvari za dojenčka in v splošnem nosečniškem gnezdnem nagonu. Vse mora biti pripravljeno. Ignorirala sem otrdevanje trebuščka in ga pripisovala pozni nosečnosti. Nakar...

Bum. Covid-19. Izredno stanje. Novice iz Italije. Ljudje umirajo. Virus, ki se nam je še pred kratkim zdel tako nepomemben in daleč od nas, je bil tu. Pred vrati. Meje so se zapirale. Ljudje v državah okoli nas so pričeli nositi maske. Čutila sem, kako v meni narašča nemir. V naslednjih dneh so se pojavili prvi primeri pri nas. Obrnila sem se k Janu in mu s strahom v očeh rekla: "Zaprli so domove za ostarele. Saj veš kaj sledi, kajne?" in oba sva se spogledala. "Jah, če bodo, pa bodo," me je s pomirjujočim glasom miril moj dragi. In prišel je ta dan. Porodnišnice so pričele omejevati obiske, zapirati vrata in prepovedale prisotnost partnerja pri porodu. Tisto noč nisem spala. Ležala sem in skrolala po vseh mogočih straneh in brala in brala. Svoje možgane sem dobesedno nafilala s paranojo, ki so jo razširili mediji. In jokala. Ker sem vedela, da tokrat ne bom mogla računati na oporo mojega dragega. Pri prvem porodu me je držal pokonci, z mano 11 ur in pol šetal po hodnikih LJ porodnišnice, ko sem predihavala izjemno boleče popadke, ki so me grabili v križu. Kako bom zmogla sama? Koga bom prijela za roko, ko bo čas za iztis? Kdo me bo objel, ko bodo bolečine prehude? Nisem imela odgovorov. In v temi noči v mojem 32. tednu je prišel ponovni naval lažnih popadkov.

Naslednje jutro sem se odločila, da ne bom več spremljala poročil. Ne zanima me. Ne morem. Jana sem prosila, naj mi pove, če bo kaj odločilnega, kaj se bo zgodilo z nami, s.p.-jevci, ostalo pa naj mi prihrani. Nisem prenesla stresa.

Naredila sem načrt. Tudi naše babice in mame so rodile same. Zmogle so. Zmoremo tudi me. Močne smo. Moderne ženske, vzdržljive in če se dobro pripravimo, premaknemo gore. Ali jih pa rodimo. Auč.

Tako sem zdownloadala aplikacije za porodno meditacijo in jih pričela izvajati vsako jutro in večer. Učila sem se predihavati popadke. In čeprav so mi vsi rekli, da bo rojstvo drugega potekalo hitreje, da bo kar "padel ven" (totalen nateg, vam povem), sem se pripravila na dolg porod. Ker bolje biti pripravljen na hujši scenarij, kot na najboljšega.

Naredila sem načrt. Tudi naše babice in mame so rodile same. Zmogle so. Zmoremo tudi me. Močne smo. Moderne ženske, vzdržljive in če se dobro pripravimo, premaknemo gore. Ali jih pa rodimo. Auč.

21.3. je bil čisto običajen dan. Bila sem v 35. tednu nosečnosti in počutila sem se odlično. Za spremembo od vseh prejšnjih tednov, ko so me žile na nogah konstantno mučile in mi je trebušček otrdeval ob najmanjših naporih, je bil ta teden pravo zavetje. Zato sem se odločila, da grem v spodnje nadstropje in moji tašči in tastu na skupnem hodniku pomijem okno, ki gleda na vhodno stran hiše ter ga okrasim z lončnicami. Z mojimi skoraj priženjenimi se super razumemo in tašča me vedno spodbuja, da izživljam svoje botanistične vzgibe. Popoldne sem začutila bolečino v križu. Au. Uff. Tole bi znal biti še en lažen popadek. Ne boš me, ne. In sem se ulegla na kavč, si prinesla termofor ter se nalila z magnesolom. Popadki kar niso ponehali in v primerjavi s prejšnjimi, so postali prav zoprno redni in ponavljajoči. O, ne. Ne, ne, ne. Zmenjena sva bila, da počakaš do aprila, no! Ne. Šit. Au. Kako bom zmogla sama? Imela sem namreč vsaj malo upanja, da bo konec aprila (rok sem imela 24.4.) nekoliko boljše z vso COVID-19 situacijo in da bo prisotnost očetov v porodnih sobah zopet dovoljena. Au. Misli mi je prekinil še en popadek. Takrat mi je postalo kristalno jasno. Rodila bom sama. Stisnilo me je. To je bil moj drugi porod. Prvega sem tako dobro »sfurala« ravno zaradi prisotnosti mojega dragega. Tam je bil, ko so me popadki krčili in me masiral, pustil, da sem se obešala nanj in mu skoraj zdrobila roko, ko je bil čas, da Zarjo porinem ven. Tokrat bo situacija drugačna.


Jaz: "Jan, pomoje imam popadke." On: "Hmmm?" Jaz: "Popadke. Za rodit." On: "Jah, boš povedala, ko bodo na 5 minut, pa greva a ne." Vedno vsaj na videz skulirani Jan. Itak. Je pa res brezveze delati paniko, če živiš 10 minut stran od največje porodnišnice v državi. Tako, da se nisem obremenjevala. Poskušala sem jih umiriti. Jih predihati, nalila sem se z Magnesolom, vendar vse kar je to prineslo, je le kraljevanje na školjki. Moja hitra prebava žal ni zdržala pritiska. Heh. Če se sprašujete, zakaj na tej točki nisem paničarila, da sem šele v 35. tednu, je to zato, ker se je že najina hči rodila v 37. tednu in vedela sva, da glede na težo samega otročka ob pregledih in tega, da so nama vsi ginekologi komentirali, da "ni ravno majhen dečko", lahko bolj zgodnji porod pričakujeva tudi pri njemu. Nihče od naju seveda ni mislil, da bo to 35. teden, ampak ok. Seveda dejstvo, da sem že v 6. mesecu nosečnosti zgledala kot ogromna žoga, ki bo ravno počila in da so mi ogromne krčne žile štrlele ven po celi dolžini nog, ni pričalo o ničemer nasprotnem.

Popadki so se sedaj vrstili na pet minut. In sva šla v porodnišnico. Naj tukaj povem, da sem sama sicer serijski overpacker kar se tiče spakiranja torbe za v porodnišnico in da sem vse skupaj stokrat prepakirala in dopakirala, pa še vedno sem se na koncu uštela. Tako da sem vam v ločeni objavi spisala še kaj spakirati v času karantene, ko so obiski omejeni in moraš s seboj pritrogat ravno da ne kemping opreme. Nič skrbet. Bom pisala tudi o tem. V glavnem. Z ogromno torbo moje najljubše ustvarjalke Minibini sem se do zob oborožena pripeljala pred vhod porodnišnice. Tam je postavalo par očkov. Hmmm. Z mojim sva stopila pred vrata porodnišnice Ljubljana in pozvonila. Odprla so se vrata in skozi njih je stopil vratar v maski in rokavicah in naju prestregel. "Dober večer." Midva:"Em, dober večer. Prišla sva rodit. Najbrž." On:"Ste zdravi?" Midva: "Ja." Janu je z roko gestikuliral naj se ustavi in rekel "Vi ne, žal," mene pa popeljal v notranjost. Še vedno se počutim neumno, da tu nisem reagirala lepše in Jana vsaj objela ali pa mu dala dramatičen filmski poljub, ali whatever. Ker v resnici je bila moja reakcija:"Ok, gremo," in bogi Jan je ostal pred vrati in me zaskrbljeno opazoval, ko odhajam. To smo pa te, "čustvene" ženske. Ajej. Na tej točki naj povem, da sem bila še vedno kar precej prepričana, da mi bodo dali kaj za ustavljanje poroda in me poslali domov. 35. tednov. Halo? Malo je še zgodaj. Kakšen teden bi bilo fajn počakat. Vratar me je posedel na stol obrnjen proti vhodu, kjer sem čakala kakšnih 20 sekund in opazovala vidno živčnega Jana na drugi strani vrat. Do mene je prišla babca v rokavicah in maski. "Ste zdravi?" "Ja." "Ok, kar za mano. Bova pogledali." Njen pomirjujoč in topel glas me je takoj prizemljil. Skupaj sva šle v sprejemno sobo in povprašala me je, kako in kaj. Pregled je bil zdaj v drugo manj boleč. Tiste, ki boste rodile prvič: vsedete se na stol in rečete A. Tam spodaj. Hehe. Ne bom lagala. Precej neprijetno. Ker mora babca preveriti koliko je maternični vrat dolg in odprt. Ampak probajte se čim bolj sprostit in odmislit. Gre lažje skozi. "Jah, 3-4 cm ste odprti. Boste kar ostali pri nas." "Aja. A pol bo za rodit?" (ja, vem. Neumno vprašanje, ampak kar še nisem dojela.) "Bo, bo. Kar preoblečite se." Tako sem pospravila svoje stvari v vrečko, se oblekla v njihovo haljo in obula bolnišnične papučke in sva se do konca popisale, nato me je peljala na CTG. Ko sem tam ležala, sem razmišljala, da sem bogve kam zažulila telefon in da me Jan najbrž še vedno čaka, da mu sporočim, ali me bodo zadržali. Uf. No, ja. Saj bom. In ko sem zaključila s CTG-jem, sem Janu hitro stipkala SMS, da je to to in že je pred mano stala babca Maruša. "Dober večer. Jaz sem Maruša in vas bom pretransportirala gor. Kar meni dajte torbo.

Uf, imate tu notri kamne ali kaj?" se je nasmejala. In tudi jaz sem se sprostila in začela nerodno v smehu jecljati:"Pa, ja. Saj veste....no..." Prekinila me je:"Ne, saj je prav, zdaj se je treba pripraviti. Sploh ni težka. Kar greva." Njen smisel za humor in topel glas sta me takoj pomirila. In bila sem izjemno hvaležna, da je bila do mene tako materinska in prijazna. "No, takole Nika. Jaz bom danes vaša frizerka, pa klistir bi zrihtali, če je to ok?" Prikimala sem. Iz lastnih izkušenj sem vedela, da kakor je klistir zoprn tiste pol ure, ko te zvija na wcju, je potem občutek praznega črevesja neprimerno dober med porodom.


Po klistirju me je odpeljala v sobo na koncu hodnika. Gledala sem v noč skozi okno in si predstavljala, kako bo moj porod zgledal brez Jana. Koga bom držala za roko, ko pridejo res močni popadki? Kdo se bo delal norca z mano iz slik debelih dojenčkov, ki se smejijo iz sten. Taka pač sem, sarkazem in pogum sta moji odliki. A morda le, če je z mano nekdo, ki me pozna do potankosti? Uh.

Le upala sem, da govorice o tem, da je drugi porod krajši kot prvi (prvi je trajal 11 ur in pol) držijo. Sestra je prišla v sobo in se z mano pogovorila o tem, kako sem si porod zamislila. Povedala sem, da bi rada čim dlje hodila, da gravitacija opravi svoje in da me popadki razširijo, nato pa me pri 7 centimetrih lahko predrejo, če mi voda do takrat še ne bi odtekla. Bolečina? Dokler bom lahko, bi brez. Potem pa ultiva. Ok. Skupaj sva zadevo še predlagali zdravniku, ki je bil za. Le da me na vsake toliko priklopijo na CTG, da preverijo, kako je z malim. Strinjala sem se. Nato pa se je začelo moje šetanje. Trajalo je približno 6 ur, med katerimi sva se z Janom klicala in si pošiljala SMS-e in ko sem se že n-tič ulegla na posteljo, da so me priklopili na CTG, sem resno premišljevala, ali mi je vsaj malo krajši porod sploh namenjen. Babca in osebje so odšli v druge sobe in me pustili samo s CTG-jem. Piip. Piip. Piip. Morda bi pa res mogla pustiti, da mi predrejo ovoje, kot mi je predlagala babca. Odprta sem bila šele 5cm in tole se je res noro vleklo.

V mojem razmišljanju se je kar naenkrat zaslišalo tiho rožljanje stvari, ki je prihajalo iz omaric, postelja se je pričela počasi zibati. Kaj za vraga? Tresenje je postajalo močnejše in močnejše in iz sosednjih sob sem slišala presenečene vzklike. Je to...potres? Poslala sem SMS Janu. Oni niso nič čutili. Vprašala sem babco, ki je vstopila skozi vrata in mi potrdila, da nisem čez les in da je potres prav zares malo zatresel naša tla. Odločili sva se, da predreva ovoje in bolečine so se takrat noro povečale. Recimo takole. Prejšnje popadke bi lahko prenesel en average Joe, ti ta novi, uh, so zbrcali rit mojim tastarim in prišli z okrepitvami. Terminator bi si raje odtrgal roko in se pretepel z njo, kot da bi toleriral kaj takega. Tako sem požrla ponos in najprej zaprosila za plin. Hello my old baby powder smelling friend. Plin mi je malce omilil zadevo, samo ko je babca zagledala mojo grimaso in kako dolgo pričenjajo trajati popadki, sva se skupaj strinjali, dajmo ultivo. Zmaga. Absolutno. Za tiste, ki se še morda odločate za ultivo- dajo vam jo v roko s kanaleto in potem jo same klikate. Ko začutite popadek "nekje v daljavi" (besede anesteziologinje), kliknete in doza remifentanila se vam sprosti po žilah in odvzame vrh popadka. Kar pomeni, da vas še vedno boli, vendar je bolečina ok, se da preživet. In ko vam jo pred iztisom vzamejo ven oz. prekinejo, je super, ker popusti takoj in popadke lahko tedaj koristno uporabite za potiskanje. Sama sem ponovno potrebovala tudi umetne popadke. Ker so moji lastni že tako boleči, a niso dovolj pogosti, so bili umetni zame enako boleči, le da so se vrstili malce pogosteje, kar je pomenilo, da sem lahko hitreje ponovno potisnila in je porod hitreje napredoval. Tokrat nisem bila tako pogumna, ko je prišlo do iztisa. Priznam. "Au-au-au-au" in "ne morem več." so bili tokrat kar pogosto na meniju. Ker se je Lev rodil v 35. tednu, sem imela še dolg maternični vrat, a je bil na srečo mehek, da se ga je dalo prerinit ven. To pa je pomenilo, da občutek ni bil tak kot pri Zarji, ko sem čutila, da je glavica čisto na koncu in da jo bom lepo porinila čez "obroč", ampak je bil občutek kot da rinem grahek čez mehko cev in potem še na koncu ven. Kar je od mene zahtevalo kar nekaj napora. To je najboljša prispodoba, ki jo lahko dam, da ne izzove kakšnega nepotrebnega gag refleksa. Verjemite, imam še par drugih sočnih na zalogi, hahah. Na srečo se babca ni dala in me je vztrajno prepričevala, da zmorem. In sem. Ko je prišlo do glavice je bil mali v dveh potiskih zunaj. Ups. Seveda sem pri tem pretrgala presredek, ker nisem poslušala babce, ki je zraven že skoraj v obupu vzkliknila "Ne potiskat!" Heh. Slaba pacientka. Vem. Vprašajte mojo mamo, nikoli nisem dobro sledila navodilom in zdaj imam brazgotinico TAM, ki priča temu. Takle mamo. Ko se je Lev porodil sem bila šokirana. Ker je imel glavico polno črnih lask. Celo nosečnost sem vztrajno zatrjevala, da bo svetlolas. Tako kot je bila Zarja. In šele, ko sva se peljala v porodnišnico in me je Jan kar iz milega neba prašal kakšen mislim, da bo, sem izstrelila: "Pomoje bo imel črne lase." In lej ga no, res je. Prišel je z glasnim rjovečim jokom, za kar sem bila noro vesela. Zarja se je namreč rodila brez joka in ves čas, ko so jo rihtali sem se spraševala, ali je ok. Lev je naznanil, da je tu in da se ne boji ničesar. Poleg tega ni bil majhen. 50 cm in 2990g, 35 cm glavice za 35 tednov. Aleluja, Lev, hvala, da si prišel prej. Ker bi bil pomoje drugače rojen s carskim rezom. Ni šans, da bi jaz kaj večji paketek spravila čez čez...khm...moj poštni predal? :) *Sem rekla, da imam še par non-apetitlich prispodob v rokavu. Prvič so mi ga položili na trebuh in mali je takoj nehal jokati. Prižel se je k meni in se popolnoma umiril. Tako topel je bil. Ni lepšega občutka od tega. Prerezala sem popkovino in ga hvaležno stisnila še zadnjič, preden so ga morali do konca očistiti. Sestre so mi vzele telefon in naredile en ornk fotosešen z malim, za kar sem še danes hvaležna, ker sem bila sama tako paf, da nisem vedela kje se me kaj drži.

Nato sem s težavo porodila posteljico. Pomagali so mi s pritiski na trebuh, vendar sem čutila, da je zadeva bolj boleča kot bi morala biti. Razložili so mi, da zaradi moje zgodovine ne upajo tvegati (imela sem že par ginekoloških komplikacij, zaradi katerih očitno posteljica ne gre tako lepo ven, kot bi morala in pri Zarji sem imela abrazijo po porodu ter izgubo znantne količine krvi) in da mi bodo tudi tokrat preventivno naredili abrazijo. Obraz se mi je zasvetil in rekla sem:"Ok. To pomeni, da me boste tudi zašili pod narkozo?" in čutila sem olajšanje, ko so mi pritrdili.

Na koncu bi rada še napisala hvala, hvala in tisočkrat hvala ekipi zdravnikov in babic, ki so me bodrile in spodbujale ter ostajale izjemno pozitivne. Vse se je dalo zmenit, upoštevali so me in ostajali pozitivni. Skratka občutek sem imela, da sem bila v varnih rokah. Tu pa bi rada položila še na srce nekaj mamicam, ki bodo prav tako rodile v času COVID-19 pandemije. Niste same. Močne ste, zmorete. Tudi naše mame in babice so in tudi vi boste. Vem, da je hudo, ker partnerjev ni zraven. Z Janom sva skupaj že 12 let, je moja boljša polovica, moj najboljši prijatelj in ljubezen mojega življenja. Vedno je zraven, ko ga potrebujem. In da ga tokrat ni bilo, me je od začetka zelo prizadelo. Vendar se potem ozreš okoli sebe in ugotoviš, da je tam veliko porodnic z malimi novorojenčki, ki so prav tako zelo krhki, da so tam na intenzivni in na oddelku novorojenčki, ki nimajo take sreče kot tvoj. Da so nekateri rojeni s stanji, ki jim že tako otežujejo preživetje v prvih mesecih. Da so tam mamice, ki so preživele dolga in naporna rojstva in prav vsi od njih so superjunaki in superjunakinje in NIHČE od njih ne zasluži, da bi zaradi tega, ker bi bilo meni malce lažje, da lahko s seboj vzamem partnerja, dobil bolezen, ki bi lahko potencialno ogrozila njihovo preživetje. Ni vredno. In mamice nosečke, naredite to zase, za svojega otroka in naredite to za njih. Rodite same, zato da bodo oni varni, da bomo vsi. To je najbolj nesebično dejanje, ki ga lahko naredite. Velik objem vsem nosečkam. Ostanite zdravi in močni.

Nika

  • White Facebook Icon
  • White Instagram Icon

© 2023 by Design for Life.

Proudly created with Wix.com